Tradicija Avsenik, d. o. o.

Od krožnika do podjetja

Zgodba o Avsenikih se je začela s starima staršema Ivanom in Maro, ki sta gostilno Jožovc v Begunjah na Gorenjskem uspešno vodila vse do starosti. »Okoli leta 1978 sta gostilno dala v najem. Bila je že zastarela in potrebna prenove,« pripoveduje njun vnuk Gregor. Njegov oče Slavko Avsenik in stric Vilko sta bila takrat že znana glasbenika, zato je vse več ljudi obiskovalo njuno rojstno hišo. »Oče se je odločil za prenovo in leta 1988 smo prenovljeni Jožovc odprli,« nadaljuje Gregor, ki je takrat kot šolan glasbenik in najmlajši Slavkov sin prevzel vodenje družinske gostilne. Čeprav je bila odločitev težka, si je izdelal jasne prioritete: najprej podjetje, nato družina in glasba za hobi.

Z ženo Katarino sta si dom ustvarila v Begunjah na Gorenjskem in začela pisati novo zgodbo, v kateri se venomer prepletajo gostinstvo, dogodki in glasba. »Tast in tašča sta nama pustila proste roke. Lahko sva dihala,« pravi Katarina, ki je večino svojega dela opravila v pisarni. »Moje področje so številke. Gregor je razvijal ideje, jaz pa sem skrbela za finančni pregled,« dodaja.

Razprodane prireditve tudi po štirikrat tedensko

Zaradi močnega vpliva Avsenikove glasbe je bil razvoj gostinstva z glasbenimi večeri in dogodki skoraj nujen. »V manjših prostorih smo sprva organizirali vesele petke, pri katerih je včasih sodeloval tudi Slavko. Kasneje smo se začeli pogovarjati še o sredah, ko so bile včasih tradicionalne veselice na vrtu,« našteva Gregor. Začeli so s skupino Gašperji, a pri dogodkih na vrtu so se venomer soočali z vprašanjem »dežnikov«. Gregor pravi: »Vedno smo se spraševali, ali bodo odprli dežnike in speljali prireditev ali pa jo odpovedali. Leta 1997 smo odprli dvorano.« Takrat se je gostinstvo začelo podrejati prireditvam. »Od dvakrat, trikrat do štirikrat na teden smo imeli razprodane prireditve. Avtobusi so se vrstili, gosti so prihajali prek agencij, tako da posebnega marketinga sploh nismo potrebovali,« omenja Gregor.

Večno lovljenje ravnotežja

Vrhunec so dosegli leta 2007 – eno leto pred 55. obletnico Avsenikove glasbe – ko so ob izjemno bogatem programu organizirali še Avsenikov abonma. Ta je trajal do leta 2008, ko so ga okronali s festivalom. »Želel sem si, da bi oče videl, da čeprav ni več aktiven, njegova glasba še živi. Bil je ponosen in vesel, čeprav besede ponosen ni preveč maral,« dodaja Gregor. Med petdnevnim festivalom so obiskovalcem razkrili majhen košček ogromne Avsenikove zapuščine. Od leta 2013 festival organizirajo na dve leti, traja pa tri dni. In prav ta dogodek je vse člane družine Avsenik prvič poslovno povezal in ponesel v svet poslovanja.

Usklajevanje glasbe in gostinstva, ogromnega števila obiskovalcev in kakovosti Gregor vidi kot »večno lovljenje ravnotežja«. Najtežja naloga, ki mu je vedno predstavljala izziv, pa so zaposleni. »Samo srce je premalo. Poleg srca in znanja je nujno tudi povezovanje med zaposlenimi. Solistov ni, vsak je pomemben,« dodaja.

Tradicija z jasno smerjo: približevanje modernemu

Gregor je pred osmimi leti vodenje gostilne in poslovanje hiše zaupal direktorici Nataši Farkaš, katere delovno mesto je konec prejšnjega leta prevzel Aleš. »Vesela sem, da smo kot družina zopet skupaj, da dihamo skupaj. Zna pa biti tudi naporno. Aleš je trenutno v zelo grozni situaciji, saj je še v petek imel vse razprodano, pa je moral zapreti vrata,« pravi Katarina. »Sproti se učim. Strast je, energijo imam, kondicijo pa nabiram,« doda Aleš. Področje gostinstva in glasbe zdaj vidi širše. »Je več kot to, da gostu prineseš obrok,« poudarja. V prihodnosti vidi vrsto možnosti in izboljšav, predvsem pa je zadovoljen, da mu oče in mama pri vodenju zaupata. »Delati moramo v določenih okvirjih, saj so gostje navajeni na tradicijo. Pristopamo pa k vsemu tako kot Sašo h glasbi: rahlo moderniziramo Avsenike, a ostajamo zvesti tradiciji,« opisuje Aleš.

Avsenikova glasba na koncertnih odrih, ne samo na veselicah

S svežo generacijo pa ne napredujejo samo gostinstvo in dogodki, temveč tudi glasbena dediščina, ki je pomembno poglavje v knjigi uspeha družinskega podjetja. Sašo, prvorojenec Katarine in Gregorja, ki s svojim Ansamblom Saše Avsenika redno nastopa v gostišču Jožovc, je že od majhnega gojil ljubezen do narodnozabavne glasbe. »Z očetovo podporo sem obiskal strica Vilka, ki me je ogromno naučil,« pravi Sašo, ki je svoj prvi album posnel leta 2009, ko je postal polnoleten. Zaradi imena Avsenik so s položaja predskupine hitro napredovali na glavne odre. Narodnozabavno glasbo barvajo s svojimi čopiči. »Morda moderniziranje ni prava beseda, boljša je približevanje,« meni Sašo. 

Avsenikovo glasbo lahko na koncerte odre – in ne samo na veselice – postavimo zaradi kakovosti zvoka, vrednot (družina, okolje, narava, poštenost, delo) in pozitivnega odnosa, poudarja Sašo, ki dodaja, da je bil njegov dedek Slavko izjemen glasbenik. »Skupaj z Vilkom sta ustanovitelja narodnozabavne glasbe, skozi katero sta rada opevala tudi lepote Slovenije, morda najbolj poznana pa je pesem Slovenija, od kod lepote tvoje, iz leta 1973. Takrat je bil to povsem nov zvok, slovenska identiteta in domačnost,« navdušeno opisuje. Skladba Na Golici velja za eno od največkrat predvajanih instrumentalnih skladb na svetu, Ansambel bratov Avsenik pa se je letos znašel tudi med nominiranci za nagrado državljan Evrope.

Z glasbo je prepredeno tudi življenje Monike, ki poje v znamenitem Perpetuum Jazzile, na odre pa je stopila tudi z ansamblom starejšega brata. »V zadnjem letu dedkovega življenja sem se zelo povezala z njim. Začela sem odkrivati njegovo glasbo ter v njej našla smisel in zgodbo, ki jo je toliko let gradil,« pojasnjuje Monika.

Prihodnost je tudi v muzejski dejavnosti

Z vodenjem galerije, kjer so svoj dom začasno našle gostujoče razstave slik ter fotografij, stalnega pa tudi glasbila Hohner in priznanja, ki so jih prejeli Avseniki, je začela Gregova mama Brigita. »Oče Slavko je bil zanimiv človek. S svojimi uspehi se ni hotel bahati, zato več kot ene stene v muzeju ni hotel,« poudarja Gregor. Ob 55. obletnici Avsenikove glasbe so otvorili še priložnostno razstavo. Leta 2016, na Slavkov rojstni dan in leto dni po njegovi smrti, pa so vendarle odprli vrata muzeja Avsenik. Tam svojo prihodnost vidi Nataša, ki končuje študij notranjega oblikovanja. Med prenovo muzeja je pripravljala material za razstave, leta 2019 pa se je polovično zaposlila in prešla tudi v gostinski del. »Hočem spoznati celo hišo in delovati na več področjih,« dodaja.

Primož, najmlajši od Gregovih in Katarininih otrok, je še dijak, hkrati pa je trenutno tisti Avsenik, ki pozdravi goste in pomaga pri strežbi. »Je srčen, natančen in ima zelo dober odnos do dela. Gostje rabijo stik z Avsenikom, ki ga zdaj, ko se jaz posvečam vodenju, predstavlja Primož,« o bratu pravi Aleš. 

Ptice, ki so spet našle pot v domače gnezdo

Koronavirus je po mnenju Gregorja, Aleša in Saše stvari vrnil na začetek. »Želim si, da bi si mladi postavili svoje cilje in nabrali svoje izkušnje,« pravi Gregor, ki se po 32 letih dela počasi umika iz poslovnih vod, saj želi več časa posvetiti glasbenemu ustvarjanju in kitari. Z močmi petih mladih Avsenikov so neustavljivi. »Vmes smo se za nekaj let razpršili. Zdaj smo ponovno povezani – vsak na svojem področju, a v eni zgodbi,« dodaja Aleš. Monika pa pristavi: »Pravijo, da ptice poletijo, da se potem lahko vrnejo.«

Tudi čas koronavirusa, ki je prinesel upad obiska oziroma ustavitev dejavnosti, jih ni potrl. Začeli so se spogledovati z uporabo spleta in izpostavljanjem v virtualnem svetu. Sašo je oboževalce začel nagovarjati prek Facebook strani. Avsenikove zgodbe so zaživele s fotografijami gostilne, mamljivih domačih jedi in njihovih zaposlenih, predvsem pa so nove kanale izkoristili za širjenje svoje glasbe in glasbenih dogodkov. »V krizi je pomembno, da smo odzivni, fleksibilni in hitro prilagodljivi. Tudi v času koronavirusa nismo dolgo čakali. Najprej smo se ustavili in umirili, zdaj pa že preizkušamo nove pristope,« optimistično nadaljuje Aleš. »Vsaka ‘ovira’ lahko prinese tudi kaj dobrega. Tako se vrneš nekaj korakov nazaj in poskusiš kaj novega, kar se lahko izkaže tudi kot sprememba na boljše,« zaključi Katarina.