Agromehanika, d. d.

Inovativnost in vztrajnost ustanovitelja še danes vtkani v vrednote podjetja in zaposlenih

Temelji podjetja so odlični. Zahvala za to gre ustanovitelju, že pokojnemu očetu Agromehanike, trmastemu in delavnemu Žirovcu Frideriku azarju,« sta si enotna nadzornika družbe, Friderikova soproga Viktorija Lazar in eden  od Friderikovih nekdanjih tesnih sodelavcev Franc Selak. Oba se strinjata, da je podjetje zraslo na temeljih Friderikove večne želje, da bi kmetom, vinogradnikom in sadjarjem z inovacijami olajšal delo. Začel je s preprostimi predelavami in izboljšavami obstoječih strojev in nadaljeval s proizvodnjo  lastnih škropilnic in pršilnikov. Z njimi je Agromehanika med letoma 1970 in  1990 postala vodilni jugoslovanski proizvajalec strojev za zaščito pridelka,  ki jih je uspešno izvažala tudi v države vzhodne Evrope.

 Svoje poslovne centre in predstavništva so imeli po vsej nekdanji domovini, poleg lastne  mehanizacije pa so prodajali tudi tujo. Z razpadom nekdanje skupne  države so čez noč izgubili glavno tržišče, število zaposlenih pa je padlo s 160 na 60. »S spremembo zakonodaje smo podjetje v celoti olastninili in  Friderik Lazar je ostal direktor. Trudili smo se za preboj na zahodne trge. Ena od prelomnic je bilo gotovo zastopstvo za svetovno znane traktorje  Antonio Carraro, pozneje pa še Renaultove in Deutz Fahrerjeve. Pravi podvig in zgodba o uspehu pa sta bila razvoj in proizvodnja lastnega traktorja AGT,« nadaljevanje zgodbe uspešnega podjetja povzame Jan Šinkovec, Friderikov svak, ki je danes prvi mož podjetja. 

Prvi do okolja prijaznejši traktorji na svetu

Od prvega modela je njihov paradni konj šel skozi vrsto inovacij in izboljšav. »Kot prvi na svetu smo na trg ponudili kompaktni traktor z novim motorjem  z emisijskim standardom STAGE 5 v razredu 50–60 KM. Na to smo lahko upravičeno ponosni,« pove Anže, direktorjev sin in vodja prodaje, ter predstavnik tretje generacije v družbi. V Agromehaniki poleg tega radi izpostavijo, da je novi traktor AGT 1060 oblikovan tako, da uporabnikom olajša delo pri zahtevnih opravilih v kmetijstvu, vinogradništvu in sadjarstvu,  z določenimi tehničnimi dodatki pa je primeren tudi za uporabo v gozdarstvu  in za komunalna opravila. Vendar ni le funkcionalen in prijazen do okolja, odlikuje ga tudi edinstven dizajn s podpisom priznanega slovaškega industrijskega oblikovalca Bystrika Miceka. »To nas umešča med napredna kmetijska podjetja in tako ohranjamo tudi močan položaj na trgu,« doda Anže. 

Trenutni direktor Jan Šinkovec je vedno dobro sodeloval s tastom, danes pa tudi s sinom Anžetom tvorita vse bolj uigran tandem. Oba sta se posla morala priučiti, Jan je namreč po izobrazbi fizik, Anže pa politolog. A delo za družino ima vendarle poseben čar. »To ima v naši branži, kjer je večina  podjetij zrasla v družinskih krogih, velik vpliv. Odnosi med nami so veliko bolj  osebni. Ni nepomembno, če na sestanek v podjetju ali s partnerji pridem jaz,  saj vedo, da imam v družbi pomembno funkcijo. Vedo, da sem sin direktorja.  Tako na to gleda sogovornik, jaz osebno pa to dojemam kot dodatno motivacijo in odgovornost, da moram upravičiti zaupanje in dati od sebe še  nekaj več,« razmišlja Anže. 

Če bo kmet negotov, ne bo investiral, mi pa ne  bomo prodajali

Kakovost, inovativnost in razvoj lastnih izdelkov ter zastopanje  najkakovostnejših tujih blagovnih znamk so že vrsto let eno od vodil  Agromehanike. Okoli 60 % prihodkov ustvarijo s prodajo lastnih izdelkov, 40  % pa s prodajo izdelkov tujih izdelovalcev. Tudi med koronakrizo delavcev niso poslali na čakanje. Podjetje je del sektorja oskrbe s hrano, zato so bili njihovi prodajno-servisni centri odprti, pri čemer so poskrbeli za ustrezno zaščito delavcev in prodajalcev. »Seveda nam je upadel izvoz, a še bolj se je poznalo pri maloprodaji. Traktorji, škropilna tehnika, priključki, prikolice. 

To so nakupi velikih vrednosti, ljudje se za nakup novega traktorja ne  odločijo čez noč. Nekateri so morda res malce počakali, a na koncu so nakup  vendarle izvršili, saj brez ustrezne mehanizacije svojega dela ne morejo opravljati. Zaradi prepovedi gibanja zunaj svoje občine pa nam je padla prodaja v trgovinah. Po državi imamo štiri, v Kranju, Mariboru, Brežicah in Murski Soboti, ljudi pa je bilo strah prečkati občinske meje,« razloži Anže. Jan doda, da bo krč, ki se pojavi ob vsaki krizi, težko razbiti, zato se morajo  za prodajo svojih izdelkov zdaj še bolj potruditi. »Mi moramo pristopiti h kupcu. Pripravljamo razne demonstracije za manjše skupine zainteresiranih  kupcev, mi se zapeljemo do njih, mi gremo na teren,« pojasni.

In to bodo morali verjetno početi še nekaj časa, saj je negotova tudi usoda vsakoletnih sejmov, ki so za Agromehaniko vselej odlična priložnost za sklepanje poslov in prodajo kupcem od blizu in daleč. Večjih težav z dobavo  delov iz tujine sicer niso imeli, niti z dobavo iz Kitajske ali iz Italije, s katero sicer tesno sodelujejo in ki jo je epidemija močno prizadela. Še vedno sledijo  svoji srednjeročni viziji, katere cilj je, da postanejo pomemben akter v vodilni  skupini proizvajalcev škropilne tehnike in kompaktnih traktorjev v EU. 

Razvoj in dober kader zagotavljata uspeh tudi v prihodnje

In zakaj je Agromehanika uspešnejša od konkurence? Gotovo k temu pripomore razvoj lastne tehnologije ter vsako leto izboljšani modeli škropilnic, pršilnikov, traktorjev in druge mehanizacije, ki jo ponujajo trgu. Njihova razvojna ekipa dela s polno paro. So eni redkih proizvajalcev škropilnic, ki so razvili lasten računalnik za avtomatizacijo procesa škropljenja. »Za razvoj je zdaj ravno pravi čas, saj imamo vendarle malo več  časa kot pred krizo, ki ga lahko namenimo za razmislek, kako naprej. Naš cilj  je, da bomo lahko po koncu krize kupcem ponudili nove, še boljše izdelke,« z  optimizmom v prihodnost zre Anže.  

Da ima podjetje trdne temelje, potrdi tudi Janez Pušavec, nadzornik in solastnik, ki največjo konkurenčno prednost Agromehanike vidi v  sposobnosti prilagajanja kupcu in razmeram na trgu. »Pomembno je, da  nisi vezan le na en trg, saj to prinaša večjo neodvisnost ter prednost pri ohranjanju vsaj minimalnega obsega proizvodnje. Tudi če oziroma ko pride  kriza, nikoli ne udari povsod enako,« pove gospod, ki je z družbo povezan  že več kot štiri desetletja. Viktorija Lazar, ki z Agromehaniko v dobrem in slabem živi še desetletje več, pa stavi na mlade: »Firma se ‘pomlaja’, kar je gotovo dobro, mladi morajo dobiti svojo priložnost. Mislim, da so z  zgodovino družbe dobro seznanjeni, da jo spoštujejo ter da cenijo izkušnje  nas starejših.« Franc Selak, še en starosta Agromehanike, pa k vsemu povedanemu doda še to pomenljivo misel: »Računalnik ne more zamenjati človeških odnosov. Mašina je mašina, človek pa človek. Tega se morajo zavedati tudi mladi. Kajti tudi če gre naročilo na računalnik, to še ne pomeni,  da roba že leti. Osebni odnos je tisto, kar šteje.«