Če podjetje ne raste s tehnologijo in trendi, zaostane. In ko enkrat zaostaneš, nisi več konkurenčen drugim. Nastanejo pogoji, da lahko propadeš.
Anton Kisovar
Podjetništvo – biti drzen, biti (tudi) hazarder
V njihovi proizvodnji danes deluje 14 robotov in več kot 20 manipulatorjev, ki zaposlenim lajšajo opravila. Kot poudarja Vera, sta varnost in zdravje zaposlenih na prvem mestu. Pri tej številki se ne bodo ustavili, in vsako leto načrtujejo povečanje za tri do pet robotov.
»Mož je po naravi daljnoviden. Nima težav si zamisliti in kupiti kaj novega. Za to se mu nikoli ne zdi škoda denarja,« razlaga Vera. K novostim pa Anton spodbuja tudi zaposlene: »Iskanje inovacij, pravih, domiselnih bližnjic, s katerimi lahko resnično izboljšamo proces. Največji izziv je poenostaviti stvari.«
Biti drzen, drugačen, upati si, so smernice, ki so Tehnos popeljale naprej. K njihovemu preboju v tujini je prispevala tudi nenavadna sejemska predstavitev prednosti mulčerja. Na stroj, ki zaradi visokih obratov vibrira, so prvič postavili kozarec s penino. Odziv kupcev na vidno mirno delovanje stroja je bil takojšen. »Ni dovolj, da je stroj tehnično dober, prav tako ni dovolj, če si dober govornik. Nikoli namreč ne veš, ali te kupci res poslušajo. Biti moraš drugačen,« pripoveduje direktor. »Od takrat naprej je kozarec na mulčerju na predstavitvah in sejmih obvezen.«
Na vprašanje, zakaj je podjetje v nenehnem prilagajanju, Anton odgovarja: »Ker nam je preveč lepo, da bi tako lahko ostalo.« Podjetništvo primerja z alpinizmom – v obojem mora biti kanček hazarderstva, sicer uspeha ne bo. Kljub temu pa podjetništvo jemlje popolnoma resno: »Odgovoren si za vse, kar je prav, pa tudi za vse, kar je narobe. S tistim, kar je prav, nimaš težav, te nastanejo takrat, ko gre kaj narobe. Varnega območja ni – vse je le odgovornost.
Podjetništvo je najprej odgovornost, saj si odgovoren za vse, kar je prav, pa tudi za vse, kar je narobe.
Kadar jih tujci povprašajo, v čem so najboljši, jim odgovorijo, da jih odlikuje kakovostna izdelava po zmernih cenah ter vgrajeni sodobni in tehnično dovršeni elementi.
Samo da si strojnik
Odgovornost je le ena od vrednot, ki jo iščejo tudi pri zaposlenih. Hkrati se zavedajo, da vsega potrebnega znanja mladi na začetku ne morejo imeti. Pri mladih še posebej spoštujejo željo po učenju. »Dober orodjar se oblikuje šele po tridesetem letu. Ogromno moraš vedeti, pri dvajsetih je to malo težje.«
Otrok, Ane in Urbana, v podjetje nikoli nista silila, saj, poudarja Anton, je prav zaradi vsiljene odločitve veliko družinskih podjetij tudi že propadlo. Včasih se je rad šalil, da mu ni mar, kaj otroka počneta, »dokler imata diplomo iz strojništva«. Prvorojenka Ana je zaključila študij medicine in se v družinskem podjetju ne vidi, Urban pa priznava, da ga je to že od nekdaj privlačilo. Zato ga na njegovo željo že postopoma vključujejo v projekte.
Če daš, dobiš, če delaš, grešiš. Več kot se dela, več se tudi greši.
Več se dela, več se greši
Sin Urban verjame v pripadnost in namenjanje časa podjetju, ki ga izkazujeta starša, čemur sledijo tudi zaposleni. Podjetje vidi kot razširjeno družino, kjer so »vsem odprta vsa vrata in ni tabu tem«. Prizna še: »Smo odkriti, glasni, včasih se tudi spremo.« Z iskrenostjo in odprtostjo lažje odkrijejo napake. Na njih se učijo, si nabirajo izkušnje in zbirajo znanje. »Če daš, dobiš, če delaš, grešiš. Več kot se dela, več se greši,« nazorno pove Anton.
Urban že zdaj dela drugače, in Anton priznava, da sinu uspeva tudi na področjih, kjer je njemu nekoliko spodletelo. Eno takšnih je, denimo, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja. Popolna predanost staršev podjetju je terjala svojo ceno tudi pri času, ki je bil namenjen samo družini. Zato Urban svoj čas vlaga tudi v konjičke, zaradi katerih, kot pravi, je lahko naslednji dan še bolj osredotočen.
Narejeno v Sloveniji: dobra kakovost po zmernih cenah
Vložen čas, trud in predanost poslu se jim obrestujejo. Po direktorjevem mnenju so rast, prava tehnologija in pravi ljudje recept za uspeh: »Če podjetje ne raste s tehnologijo in trendi, zaostane. In ko enkrat nisi več konkurenčen drugim, nastanejo pogoji, da lahko propadeš.«
Na tujih trgih ustvarijo več kot 80 odstotkov prodaje. Najpomembnejša trga sta Nemčija in Avstrija, sledijo Češka, Slovaška, Nizozemska, Belgija, Poljska, Francija in Anglija, zunaj EU pa Japonska, Kanada in Avstralija.
Anton trdi: »Nikoli ne bomo Made in Germany, smo pa Made in Slovenia, s čimer se tudi dá lepo živeti. Če me tujci vprašajo, v čem smo najboljši, povem, da so naši izdelki z zmernimi cenami kakovostno izdelani in da so vanje vgrajeni sodobni, tehnično dovršeni elementi. Vedno smo na voljo, naši telefoni nikoli ne ugasnejo, tudi ko pride do zapletov. Če nastane težava, jo rešujem skupaj z ostalimi. Med nami ni ločnice.«
Ravnotežje izhaja iz sodelovanja z okoljem
Povezani pa niso le med seboj in s svojimi strankami, ampak tudi z lokalnim okoljem. Ob nakupu poslovnih prostorov je bilo njihovo glavno vodilo obnoviti staro lakirnico. S pomočjo evropskih sredstev so to tudi naredili. Postavili so novo lakirnico, ki namesto fosfatov uporablja nanokeramiko. A to še zdaleč ni vse – investirali so tudi v sodobno čistilno napravo. »Kot domače podjetje odgovorno pristopamo do okolja, v katerem živimo. Ko se vračam iz tujine, opažam, da je ekološka ozaveščenost v Sloveniji na visoki ravni. In prav to je edina prava pot za prihodnost,« sklene Anton.
Povzetek
Tehnos v petih besedah: rast, odgovornost, nenehno učenje, biti boljši, enakovrednost.